Fully Responsive Theme
Resize your Browser to see the Effect
Parallax Effect
Scroll and Notice the Header Image

Švejkovsko se javljam, prebujena iz zimskega spanca :)

Navdih za tokratni razmislek sem našla v članku Mitje Rotovnika … ob prebiranju ene od aprilskih Sobotnih prilog, me je pritegnilo njegovo razglabljanje, ki se sicer dotika gledališke kritike, a po mojem mnenju kar kriči po navezovanju na likovno področje.

Zgodi se, da sicer dober igralec na premieri besedila spominsko še ne obvlada povsem, kar lahko opazi tudi občinstvo. Zadeva je toliko bolj očitna, ker se najde na odru kdo, ki obvlada besedilo neprimerno bolj suvereno in prekaša igralca v vseh pogledih. V časopisnih kritikah pa sta njuna prispevka predstavljena kot enakovredna oziroma oba kot »dovršeni igralski kreaciji«, medtem ko je opazno neizdelani monolog »eksploziven«, »ognjevit«, »psihosomatski« (!?!), »kot da pooseblja lavo vulkana, zapisanega v tekstu« in tako naprej.

Tudi s kritiško priznanimi in institucionalno okronanimi likovnimi umetniki je občasno tako, kar se največkrat odrazi ob kritikah skupinskih razstav … priznajmo si, napake se dogajajo vsakomur, to je dejstvo. Problem je v tem, da izbrana druščina likovnih kritikov praviloma z besedno mistifikacijo in dikcijo, ki se največkrat ne razlikuje od zgoraj omenjene, namenoma marginalizira mnenja onih, ki so napake opazili in nanje mogoče celo opozorili. Obiskovalci razstav in navdušenci nad likovno umetnostjo pa največkrat slepo sledijo besedam strokovnjakov (“četudi vemo, da vse, »kar pride« od strokovnjakov, še zdaleč ni nujno tudi strokovno“), ki pa so si zastavili povsem drugačne prioritete, neredko povezane z njihovo finančno satisfakcijo. Takšna praksa se je celo tako razpasla, da “gladilci dlake” vsakega, ki pokaže vsaj kanček navdušenja nad slikarstvom in spada v njihov posvečeni krog izbrancev, takoj okronajo za “izjemnega, izstopajočega …” slikarja, še rajši multiumetnika, zato mu nagrade, vabila in udeležbe na preglednih razstavah ne umanjkajo. Potemtakem bi morali nekoga, ki je preležal prehlad in ozdravel, nemudoma razglasiti za najmanj zdravnika, če ne kar kirurga! Ne, tako preprosto pa to ne gre. Kritiko je vedno težko slišati, čeprav je še tako konstruktivna in dobronamerna. Verjetno ga ni posameznika, ki je ne bi sprva sprejel z nekoliko grenkobe, a to ne pomeni, da ni neizogibna. Nedavno me je nek ljubiteljski slikar poprosil za mnenje o njegovih delih: izpostavila sem nekaj dobrih segmentov, a hkrati opozorila tudi na nekaj slabih, ki pa jih je vehementno preslišal in me nagovarjal, naj mu podam pisno kritiko, ki pa naj vsebuje samo pohvalne besede. Ne morem, nočem, zato nisem.

Rotovnik nadaljuje: “Tudi če med pisci izločimo tiste, ki niso člani društva ali pa niso javno deklarirani kot teatrologi, ni situacija nič drugačna. Namesto vrednotenja srečamo različne druge pristope, od povzetka vsebine (lahko tudi z osebno interpretativno noto), poročila o poteku dogodka do »ubeseditve« videnega oziroma predstave. Prevladuje pa mešanica navedenih pristopov, brez vrednotenja kot bistvenega momenta kritike, kar je glede na opredelitev kritike zvrstni »kr neki« (»kr neki« je pomensko najustreznejši slovenski prevod termina, ki ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vpeljal Harry G. Frankfurt in se v izvirniku glasi »bull shit«).” Iz povedanega lahko sklepamo, da si člani Društva kritikov in teatrologov »prizadevajo za ustrezno strokovno raven kritiške dejavnosti« na sila izviren (in nenavaden) način, to je s pisanjem »nekritik«.

Zato so jim uredniki postavili zahtevo, da svoja besedila opremijo z zvezdicami, kar avtorja spominja na ocenjevanje hotelov, restavracij, avtomobilskih gum in kar je še teh dobrin za vsakdanjo rabo. Ja, v tako sploščenem svetu smo pristali.

Leave a Reply

%d bloggers like this: